Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Brina · Gost

Morda boste pomislili, da pišem iz zamere in jeze. Morda! V življenju so me večkrat ogoljufali, pa sem to bolj ali manj zlahka požrla. Sicer bi mi lahko okna bolje montirali, garažna vrata niso taka kot bi morala biti … A tokrat ni šlo za stvari, bolelo – zelo – je mojega Brina in to težko odpustim komurkoli, še posebno pa tistim, ki sem jim za njegovo zdravljenje plačevala. Kajti, verjemite, nemočno cviljenje vašega lastnega psa ostane za vedno globoko v vas. Če pa bo zaradi tega prispevka trpel vsaj en pes manj na svetu, vi pa se boste modreje odločali pri izbiri veterinarja, bom pomirjena in skrajno zadovoljna. Kajti tega ne privoščim nikomur.

Zgodba je dolga, a pet mesecev ne mine tako hitro. Tako ali tako pa lahko z branjem prekinete kadarkoli …
Začelo se je 8. junija. Zjutraj smo šli na običajen sprehod, ki ni bil nič posebnega. Mirno smo hodili po gozdu. Pred štirinajstimi dnevi se nam je pridružila španka Farruca, danes Rhea, ki se je izkazala za prijetno in nežno psičko. Strahu, da bo nevarna za moje mačke, ni bilo in vse je kazalo, da bom tudi sama kos trem pasjim prijateljem. Počasi so se približevale počitnice, ki sem jih letos stežka čakala, ker jih lani nisem imela … Vse super!
Psi so že nekaj ur ležali v udobnih blazinah, Brin morto na dvosedu … Kar naenkrat pa: »Au!« Brin se je zbudil, gledal svojo desno sprednjo nogo …, jaz pa: »Si si zaležal nogo?« Pa zaspi nazaj … Čez uro se »au« ponovi in Brin ne more stopiti z dvoseda. Poskušam mu malo zmasirati nogo, a je še huje. Pokličem Julijo in jo sprašujem za glukozaminske tablete, o katerih mi je že enkrat govorila … Govorim tudi z društveno veterinarko … Najbrž ni nič hudega. A čez nekaj ur svojega angleža že nosim po stopnicah. Niti pod razno ne stopi na nogo in noč smo preživeli v glasnem jamranju. Kje pa, noge se nisem smela niti dotakniti.
Seveda sva šla naslednji dan (bila je sobota) v Veterinarsko bolnico Postojna. Glavni zdravnik je nogo slikal in mi povedal, da on predvideva, da je noga zlomljena (ni pa me hotel niti poslušati, da se pes prejšnji dan ni udaril niti šepal), da sicer ni ortoped, da pa bodo slike poslali svojemu specialistu v Italijo. Nogo so mu zavili v opornico in me poslali domov s priporočilom, da se oglasim takrat, ko bo prisoten njihov ortoped.
V ponedeljek zjutraj sem po Nininem nasvetu poklicala dr. Matka v Topolšico. Žal pa je bil zdravnik cel teden odsoten in takrat se mi je resnično zdelo, da je edina pametna odločitev ta, da se oglasim ponovno v postojnski bolnici. Še sedaj pa mi v ušesih odmevajo Ninine besede: »Morda je res prav, da z zlomljeno nogo ne čakata ves teden, a vedi, če se ne bi mudilo, bi bila Topolšica daleč najboljša izbira …« A šla sem v postojnsko bolnico. Kakšna napaka!
Sprejel naju je ortoped specialist. Povedal mi je, da na rentgenski sliki bolne noge ne vidi nič nenavadnega, da mora nujno slikati še zdravo nogo. Prav! Pa tudi iz te slike ni mogel ugotoviti, kaj je psu, zato so mu naredili še CT bolne noge. Nato mi je dejal, da gre za staro poškodbo (to, da sem mu povedala, da sem prav pri Brinu in nobenem drugem hrtu do sedaj v kratkem opisu pri posvojitvi prebrala, da v svoji dolgi in uspešni karieri ni bil niti enkrat poškodovan, ni upošteval) in da mora imeti Brin nogo v opornici en mesec, nato pa bo vse v redu. Če pa se bo bolečina večkrat ponavljala, bodo morali nogo v daljnji prihodnosti operirati.
Pa smo se preselili iz prvega nadstropja v pritličje, spremenili življenjski ritem in pazili na nogo, jedli protibolečinske tablete … Po mesecu dni sem se naročila k ortopedu, ki v postojnsko bolnico prihaja samo enkrat na teden. A ko sva prišla tja, naju je sprejel glavni zdravnik in mu odstranil opornico (o tem, da ortopeda ni, pa ne bev ne mev!). Takoj je bilo videti, da pes ne namerava stopiti na nogo, v petih minutah, kar sva bila v ordinaciji, pa je noga kar vzbuhtela in otekla. Začel je glasno cviliti … Ko sem zdravniku omenila, da očitno psa boli, je odvrnil, da pač ni več vajen uporabljati noge. Naj ga peljem domov, opazujem, kako bo stopil na nogo, in ga pripeljem čez štirinajst dni na pregled.
Ne, vem, če veste, kako se človek počuti, ko psa pripelje domov in že v prvih minutah panično vrti telefon, da bi psu končno nekdo pomagal. Verjemite, Brinove bolečine so bile hude. Ko sem zvečer končno uspela govoriti z dr. Matkom, je Brin na ves glas zakričal prav v trenutku, ko mi je zdravnik razlagal, da ima veliko pacientov in bova morala počakati nekaj dni. Veterinar je v trenutku utihnil in samo dejal: »Pridite jutri.«
Ne boste verjeli. Dr. Matko je pogledal rentgensko sliko bolne noge, narejeno v postojnski bolnici, in dejal: »To je artritis.« Ne rentgenske slike zdrave noge, ne CT …, samo bolne noge! Žal pa je ponovni rentgen pokazal, da se je stanje noge v enem mesecu v trdem oklepu precej poslabšalo. Sprva so preiskave (bakteriološke in citologija tkiva) kazale na normalno stanje noge, a žal kasnejše na to, da kost v desnem zapestju razpada in je tam že velika vdolbina. Zdravnik je od že dogovorjene operacije odstopil in predlagal nadaljnje preiskave v laboratoriju v Leipzigu, saj je sumil na rakavo obolenje. Ko so izvidi v začetku avgusta končno prišli, so sicer nakazovali resno stanje noge, ne pa jasne diagnoze, da gre za limfom. V mislih sem se tako že počasi odločala med kemoterapijo na Dunaju in takojšnjo amputacijo noge. Najhujša pa je bila misel, da bom svojega Brina, svojega srčka in ljubezen, lahko v najslabšem primeru tudi izgubila.
A zdravnica v dunajski onkološki kliniki za živali je zahtevala ponovno odvzetje tkiva, saj laboratorijski izvidi niso bili jasni in niso vedeli, kaj natančno se z nogo dogaja. In tedaj čudežno … Že v začetku avgusta sem začela opažati, da se moj hrt vrača v življenje, se igra, nori, opazuje za mačkami … Vse to sicer na treh nogah, a vseeno, pes je postajal dobre volje. In ko sem ga v sredini avgusta pripeljala na drugi odvzem vzorcev, je na moje veliko veselje boljše stanje psa takoj opazil tudi dr. Matko. Nova rentgenska slika in odvzem vzorcev pa sta pokazala, da se je kost (zame čudežno) nazaj lepo zmodelirana in zdravnik mi je z veseljem povedal, da sedaj točno ve, da se je v nogi pojavil izredno redek osteoklastom (razlago oblikujem po zdravnikovi razlagi in povzetku z interneta), ki se pojavi iz nepojasnjenih vzrokov (vendar običajno, ko je noga zelo travmatizirana) in kost tri tedne razgrajuje oziroma v njej tvori tunele in rove, nakar se pojavijo osteoblasti in kost ponovno zadelajo. Brin nima raka! In nogo – artritis je že zelo napredoval – lahko operiramo takoj, ko to potrdi laboratorij v Leipzigu.
In tako je bil Brin sredini septembra končno operiran. Z artrodezo so mu zatrdili zapestje in ko sedaj leži na kavču, mi venomer v pozdrav moli svojo desno roko. Zelo olikan kuža, kajne! A pot rehabilitacije je dolga, počasi, počasi se učimo stopati s štirimi nogami.

Pa se vrnimo k postojnski bolnici. Seveda sem bila jezna, ker se je Brinova noga v enem mesecu poslabšala ..., ker me je veterinar s trpečim psom nonšalantno poslal domov ..., ker me ni sprejel ortoped, kakor so mi ob naročilu zagotovili …, pa tudi zato, ker so se na Brinu učili na moje stroške, saj niso imeli pojma, kako izgleda artritis. Poudarjam, da ne gre za neznano bolnico, ampak za ustanovo, ki se v javnosti predstavlja kot vrhunska v naši državi. Seveda sem sama kriva, da nisem ob mencanju in izmišljanju tamkajšnjih veterinarjev z Brinom odšla, a saj veste, v stiski želiš verjeti tistim, ki naj bi bili poklicani za to, da zdravijo naše živali. Osteoklastom se pojavi iz nepojasnjenih vzrokov in o tem ne smem govoriti, a vseeno imam svojo teorijo: artritis se je pri Brinu pojavil v začetku junija, mesec dni kasneje pa se je na istem mestu oblikoval osteoklastom … A pustimo to. Sem pa stoodstotno prepričana, da bi nadaljevanje zdravljenja v postojnski bolnici privedlo do takšnega stanja noge, da pes ne bi nikoli, prav nikoli več stopil na nogo.
In seveda sem napisala pritožbo, jo ustno zrecitirala vodilnemu zdravniku in zahtevala povrnitev stroškov rentgenskega slikanja zdrave noge in CT bolne noge. Pa sem čez nekaj dni prejela vljuden odgovor, da so oni nekako predvidevali, da jaz junija najbrž ne bi pristala na operacijo. (Halo! so morda zato raje naredili odvečna slikanja, da so lahko več zaslužili, potem pa bi mi čez mesec dni ponudili odrešujoč postopek? Pa ne pozabimo na cvilečega Brina, ko je odhajal iz ordinacije s pripombo, da se bo že navadil na nogo!) Napisali so tudi, da so morda res bila nekatera slikanja odveč, ampak saj sem se z njimi strinjala. (Predlagam vam torej, da naslednjič, ko obiščete mehanika, opravite še schnellkurs iz mehanike vašega avtomobila, da se boste lahko odločali, ali vas obrtnik prenaša okrog ali ne.) Razlika med dobrim in »kvazi« veterinarjem namreč ni le v izobrazbi in znanju, ampak tudi v poštenju. Zakaj je dr. Matko lahko brez zadržkov priznal, da preprosto ne ve, kaj se z Brinovo nogo dogaja in da psa ne bo operiral, dokler ne bo jasno vedel, kaj je narobe? Očitno zato, ker se ni hotel okoristiti z bolečino drugega živega bitja in nevednostjo njegovega lastnika! Prav zato se mu tudi na tem mestu še enkrat iskreno zahvaljujem za vse, kar je storil za naju oba!

Vam pa želim, da bi se ob kakšnih koli resnih težavah vaših ljubljencev posvetovali s pravim zdravnikom, ki ni nujno, da bi vedel vse, a da bi vam znal prav in pošteno svetovati, kako postopati. Prav vse naše živali si to zaslužijo.

Postojnskemu ortopedu veterinarju zamerim tudi to, da sem morala z Brinom po namestitvi opornice naslednji dan nujno nazaj v bolnico, ker mu je noga grozljivo otekla. Sedaj boste zagotovo rekli, da sem pa že malenkostna. A povem vam, ko človek živi sam, ni prav nič malenkostno. Moji telefonski pogovori s prijateljico so v tistih dneh zveneli tako: »Živijo, oprosti, a lahko prideš k meni, ker moram Brina peljati v bolnico, pa ga ne morem sama dati v avto?« »No, ja, seveda pridem.« Pa čez dve uri: »Živijo, oprosti, a lahko spet prideš, ker sem Brina pripeljala domov, pa ga ne morem sama dati iz avta?« In naslednji dan: »… lahko prideš, ker ima Brin nogo kot bet in ga moram peljati nazaj v bolnico? Pa pridi čez eno uro tudi, ko ga bom pripeljala domov.« In v službi sem morala prestaviti izpite, medtem ko sem imela zaradi pomanjkanja prostora predavalnico rezervirano najmanj pol leta, študentje pa so bili besni, ker se jim je podrl sistem študiranja za druge izpite … Nič ni malenkostno, tudi zaradi tega, ker so Brinu nogo neštetokrat povili v Veterinarski bolnici Toplica in nikoli ni otekla. Z opornico sem mu jo zavila enkrat tudi sama, pa tudi takrat ni otekla. Sem jo jaz lahko previla pravilno, oni pa za skoraj 500 € ne?! Ne, nič ni malenkostno!

Ne nameravam napisati, koliko je stalo celotno njegovo zdravljenje. Preprosto zato, ker ne prosim za denar, to sva z Brinom dosegla sama in naj tako tudi ostane. O stroških pa ne želim govoriti tudi zato, ker se je že na kratkih sprehodih okoli hiše tu pa tam našel kdo, ki si je sam od sebe vzel pravico, da modruje o tem, da se za psa ne zapravlja ne vem koliko in da je reci in piši toliko ubogih po zavetiščih … Pa tisti ponavadi ni imel ob sebi kakšnega, ki ga je rešil … Ko se boriš za svojega psa, so taki komentarji še veliko bolj boleči.
Ne želim, da se tovrstna debata razširi tudi na našem forumu. Prosim, da se vsi, ki želite napisati kaj na to temo, tega tu vzdržite. Najprej moraš občutiti bolezen, nemoč in bolečino …, potem lahko sodiš o tem, kako se prav odločiti. Trdno pa sem prepričana, da je preprosto naša dolžnost, da poskrbimo za vse svoje živali, ki smo jih sprejeli v svoj dom in v svoja srca – če je le možnost, da naš kuža, muca … lahko ozdravi in živi še dolgo, zadovoljivo življenje.

A če bi mi v začetku junija nekdo povedal, da bo najina kalvarija trajala skoraj pet mesecev, da me bo stala (za moje razmere) nepredstavljivo visoko vsoto denarja, živcev in miru, bi tolkla z glavo ob zid in kričala … kaj kričala … vreščala, da se tega ne grem, da hočem vsaj malo počitnic, miru in trdnega spanja … A takrat mi na srečo tega ni rekel nihče in poganjala me je nuja in upanje. Na koncu pa si rečeš, da imamo denar tako ali tako za življenje … In pomirja me to, da je Brin poleg mene, hodi, teče, živi … In da, bilo je vredno truda.

Scienex

Res izjemna zgodba... in velika sramota, da dandanes obstajajo takšni veterinarji, ki jim je "zdravljenje" živali samo vir dobička in nič druga!
Še večkaj iz vaše zgodbe bi lahko pokomentiral a raje nebom, ker mam občutek da bi se stopnja živčnosti preveč zvišala...
Na koncu koncev je najbolj pomembno to, da se Brin boljše počuti, spet teka, se igra... In še pravi lepotec je! Smile

Triny · Pridružen/-a: 07.10. 2010, 15:39 Prispevkov: 243

Ne rad berem tako dolgih romanov... ampak za tole sem si pa vzel čas. Lepo napisano... mogoče bo to tudi opozorilo za ostale, da naj bodo pri veterinarjih malo bolj previdni.

Tudi mi smo imeli nazadnje en pripetljaj, sicer ne tako dramatičen... ampak vseeno sem na koncu posumil o strokovnosti veterinarja. Sicer je šlo za male zneske... tako, da na koncu nisem zaropotal.

Sem pa v glavi že toliko razčistil, da če bom kdaj prišel v takšno situacijo kot ti (da bo nešteto preiskav, rešitve pa ne), bom preprosto rekel veterinarju: "Najbrž tudi vi ne bi plačali avtomehaniku, če vam ni popravil avta kljub temu, da se je z njim ukvarjal cel dan?" Plačal bom rešitev problema. Npr., če rentgen ni bil del rešitve (ni pokazal nič), je to veterinarjev strošek. Počasi bomo morali potrošniki vzeti pravico v svoje roke in nehati plačevati za njihovo učenje. Storitve so že tako ali tako precenjene... sploh, če ne vodijo nikamor in so del napačne diagnoze, neznanja, itd.

nuska

Vem kaj je to pomenilo zate, vem koliko denarja in živcev je šlo.

Rečem ti lahko le nekaj, Brin, Rahea in Ruby so eni izmed tistih, najbolj srečnih psov na svetu. In to zato, ker imajo tebe! Wink

_________________
Slovensko društvo za pomoč hrtom

http://www.pomoc-hrtom.si/

Mulan

Cisto razumem, glede veterinarjev! Sama sva imela isti problem tukaj na Dunaju, ko je na koncu tudi Mulan potegnil ta slabso, smo jih zamenjali vsaj ene 4 ..res so grozni!
Sedaj pa sva koncno nasla veterinarko, ki ji res ni vseeno in celo obiske nic ne zaracuna!!! Pa vedno vprasa, kako je pa Mulan prenesel to in to in tako dalje..KONCNO!!
Vem kako te lahko to jezi in koliko stresa in skrbi..
Samo, da je Brin ok! Najpomembnejsi so pa tako ali tako kuzki, pa prijatelji, denar pa pride in gre..
Srecno okrevanje in hvala Brina, ker nisi obupala Smile

Pozdravcek

Gala · Objavljeno: 01 Nov 2012 16:28 Naslov sporočila:

Verjamem.....saj sem slišala že marsikaj čudnega o naši slavni bolnišnici.
Mislim pa da nas je kar nekaj, ki bi lahko še kaj dodali na temo veterinarjev...
Jaz sem se ravno ta teden razburjala ko so klicali lastniki Thorove hčerke da bo psička ostala brez očesa!? Miškolinka se je nataknila na trn vrtnice in njihov veterinar je že skoraj ob prihodu začel pripravljati psičko in operacijsko, ker bodo oko vzeli ven, zašili in vse bo ok, sploh ni bilo debate. Hvala bogu lastniki tu niso odnehali, in peljali k dr Matku, ki je oko sploh prvi POGLEDAL. Poškodba ni v vidnem polju, vidi normalno torej, in psička ima še vedno oko!

Da sploh ne govorim o naši Gali in njeni taci..... Pri istem veterinarju smo že nekaj let nazaj izgubili psa(a žal takrat, ko se je zgodila Gala, ni nihče delal), ki je prišel samo zaradi vode v uhlju...ker so uhelj tako trdo povili je po 3 tednih(tako kot so nam naročili) uhelj ODPADEL!!!

Mene so presenetili tudi v Logatcu. Vse krasno, dokler voziš psa samo na cepljenja.

Jaz sem najbolj zadovoljana z Veterinarsko kliniko Lesce! Bom napisala, da so za moje pojme in izkušnje še najbolj normalni in realni!
_________________
I'm a dog like any other, When my glory days are over!!!

Scienex · Objavljeno: 01 Nov 2012 16:33 Naslov sporočila:

Gala · Objavljeno: 01 Nov 2012 16:49 Naslov sporočila:

Čisto resno. Ko jim kaj rečeš je vsak izgovor dober. Pri Gali je bilo celo tako, da je bila zraven moja mami, ko smo jo šli iskat. Sama je rekla veterinarju da je preveč povito in da, če je res ok, saj tega veterinarja pozna, ker sta na kliniki v Lj skupaj delala. Pa je rekel da sploooh ni problema, da naj ne paničari.
Potem sem pa jaz zapaničarla ane, ko je bila taca gnila!!
Ah...ne se razburjat. Gala je ok, kljub temu da je trikolesnik. Jaz samo vem kam nebom nikoli več peljala psa.
Lesce so res zakon. Vet ti vse razloži, tko, po kmečk Wink

Cena pa....ja vseskp nč, v primerjavi z eno zakotno lokalno vet ambulanto.
_________________
I'm a dog like any other, When my glory days are over!!!

Scienex · Objavljeno: 01 Nov 2012 17:03 Naslov sporočila:

Ja izgovor že, izgovor... Ampak za svoje delo ja odgovarjajo... Nevem no, da mojemu psu uhelj odpade zarad njihove malomarnosti? Pa jaz jih tožim do onemoglosti!

tajda1987 · Objavljeno: 01 Nov 2012 18:12 Naslov sporočila:

jaz sem študentka veterine in se strinjam z vsem kar ste napisali tu zgoraj. vse preveč je veterinarjev, ki ne znajo opravljati svojega dela. Nekateri zato ker se jim ne da učiti (Mislijo da ker so diplomirali da znajo vse, pa verjemite ne znamo niti ornk vzet krvi!!!) drugi so prevzetni in se jim gre samo za denar, so pa taki zlati angelčki ki moraš očitno preden jih najdeš se 50krat ornk opečt na idiotih kot jih opisujete zgoraj. jaz sem sla na veterino iz ljubezni do živali....velika napaka. Tu se mi je vse zagablo in resnično upam da mi ne bo treba delat na kliniki s tako mislečimi ljudmi...

Upam da se Brinu nogica lepa obnese in da sedaj ne naleti več na podobne idiote. NO to sem še želela napisati...tudi mene najbolj razjezi to, da si namišljujejo neke stvari, nimajo pa tuk odnosa do sočloveka in navsezadnje do trpeče živali da bi rekli, to je pa izven mojega znanja priporočam da obiščete tega pa tega...

pa še glede artritisa...ne bom pametna nisem vidle vaše RTG slike, ampak to je pa ena stvar ko mislim da jo še študent zna prepoznat! Res grozno da si naletela na takšne nesposobne ' učenjake' Sad

Jaz hodim sedaj k Nuši (društveni veterinarki) drugače pa sem imela enega mladega veterinarja iz Celja ki se je vedno potrudil za moje kuzke in me tudi poklical čez teden dni VEDNO kako je s kuzijem. to je za mene dober veterinar, pa bi ga zagovarjala tudi ce kdaj kaj ne bi prov naredil, ker ima skrb in odnos do zivali in ker je vedno rekel ko kaj ni vedel, pa smo se obrnili drugam. so pa redki taki biseri ja Smile

čao
_________________
Menim, da so psi najbolj neverjetna bitja; dajejo nam brezpogojno ljubezen. Zame so zgled za življenje! ~Gilda Radner

Brina · Gost

Že dolgo vem, da z Brinom nisva osamljen primer. Konec koncev sva že z Rubijem obredla še pa še ordinacij zaradi njegove tačke in sem jih poslušala, da se zmišljujem, da je pes preobčutljiv itn., a takrat zneski niso bili tako visoki, hohštaplerstvo pa najbrž tudi še ne tako moderno. Ni pa prav, da smo tiho in vzrojimo šele takrat, ko je res hudo.
Maša, že takrat, ko si mi pripovedovala, kako je Gala izgubila nogo, sem si mislila, le kako si lahko tako mirna. Jaz bi tistega veterinarja najmanj pretepla, če ne kaj drugega.
Prav letos je več mojih znancev izgubilo svojega psička, kar nekaj zaradi napake veterinarja. Mnogi zaradi velikega razočaranja ne želijo imeti več psa. Kakšno škodo delajo taki "namišljeni zdravniki"! Zato sem toliko bolj vesela dejstva, da gre z Brinom na bolje. Dobra stran njegove bolezni je, da sva se v tem času še tesneje povezala, zdi se mi, da prav čutim z njim in on z menoj. Enako velja tudi za ostala dva. Nikoli ne bom pozabila večera, ko je Brin cvilil, jaz pa sem mu hotela vsaj malo pomagati. Prijela sem ga za nogo, pa je Rubi skočil in me grizel v roko ter renčal, naj ga pustim, ker ga boli.
Hvala vsem za komentarje. Prav je, da o napačnih in pravilnih zdravljenjih sporočamo drug drugemu. Morda se bomo tako lažje izognili nepotrebnim bolečinam in stroškom.
Glede tega, da vsak študent veterine prepozna artritis, pa, kaj naj rečem ... Človek ostane resnično brez besed.

klestra · Objavljeno: 02 Nov 2012 21:56 Naslov sporočila:

Pa naj še jaz povem svojo štorijo, ki sem jo imela na vet. v Trebnjem....
Ni bilo nič kaj hudega, ampak tam me ne vidijo več...
kake 4 mesece nazaj sma se s Hachijem preselila iz LJ v Trebnje.
In ker je prišel v novo okolje in se je moral navadit na nove ljudi.. nov ritem... 'izgubil' je tudi 'svojegaje šefa - mojega brata' s katerim sem prej živela v LJ, je bilo vsega preveč in mi je to pokazal z malo griženja pohištva, praskanjem vrat... seveda sem želela to preprečit oz. njemu pomagat in pokličem Nino za pomoč (HVALA Nina za vso pomoč, ki nam jo nudiš! notworthy

), mi predlaga D.A.P. ovratnico, grem takoj naslednji dan s Hachijem (iz 2h sprehoda) v vet.
Vprašam, če imajo tole ovratnico, mi reče veterinarka, da ne in lepo vpraša zakaj jo potrebujem... seveda ji jaz lepo povem, kakšen mam problem... ko mi začne ženska nabijat, da mi ovratnica sploh ne bo pomagala, da se pes sploh ne giblje dovolj (po njenem bi se mogel aktivno gibat vsaj 2h/dan - po sistemu večji ko je pes, več gibanja potrebuje), da zakaj ga mam sploh v hiši, da tak pes mora imet ograjen vrt in skoz more bit na tem vrtu, da se lahko prosto giblje... Karkoli sem ji jaz rekla, me je vedno z nečim zabila nazaj (kao, mi veterinarji najbolj vemo kaj je dobro za žival Confused

)... in ker je vidla Hachija kako po njenem 'globoko' diha (to da sma bila na sprehodu in da je zunaj mal čez 8h že fajn žgalo sonce ni blo važno), bil je tudi malo živčen (kar je vedno, ko pride v kak nov prostor, sploh v vet.) in ker se je kr za mano skril ko ga je hotla pobožat/dotaknit je na koncu šla tako daleč, da mi je rekla, naj Hachija pelem k eni vedenski strokovnjakinji v LJ, da je tale pes tako ali tako psihično uničen in da če mu js ne morem nudit kar potrebuje bi bilo še najbolje, da ga vrnem društvu.... sem bla tk čist 'paf', saj nisem nikoli pričakovala takšnega odnosa od veterinarja, ampak pri ta zadni izjavi je šla pa predaleč, tako da sem ji lepo nazaj povedla, da ga ne dam nikomur in da bomo drugače rešili situacijo in odšla...
Uničevanje smo s koncem avgusta skoraj popolnoma izničili s pomočjo te ovratnice, kletke, najbolj pa s tem, ker se je sam navadil na nov ritem in okolje...
Sma se pa v sredini sep. spet preselila iz trebnega domov, v sg (kjer mu je drugi dom - takoj za ljubljanskim) in tule ni nobenih problemov, nič ne uniči, lepo počaka tut po 8h če je treba...

tajda1987 · Objavljeno: 03 Nov 2012 09:31 Naslov sporočila:

o kristus... najbolj pa si jezen, ko ti en začne nabijat takle, ti pa se spomnes ka vse bi mu povedu nazaj potem ko gres že čez vrata Confused

_________________
Menim, da so psi najbolj neverjetna bitja; dajejo nam brezpogojno ljubezen. Zame so zgled za življenje! ~Gilda Radner

Lagilov_Gregor · Gost

predlagam, da se v to temo pišejo samo priporočila. itak bomo šli k tistemu veterinarju, katerega nam bo nekdo priporočal.

da ne bi prišlo do kakšnih problemov glede blatenja imena...

če je pa že kdo imel negativno izkušnjo, pa naj napiše samo izkušnjo, veterinarja pa raje na ZS, koga bo to zanimalo...

samo moj predlog...

klestra · Objavljeno: 03 Nov 2012 12:58 Naslov sporočila:

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli