In, ko samo pomislim, kako se je temu psu vse spremenilo...
Tu in tam se zalotim, da nehote primerjam oba hrta v njunem obnašanju in nemalokrat ugotovim, da pojem hvalo Najku, ki je bolj umirjen, prej uboga, redkeje uveljavlja svojo hrtjo voljo, kot Pen. Pa saj vendar ni čudno, da je tako. Pen, neglede na to, da je v svojih rosnih mesecih življenja skusil marsikatero neprijetnost, po pripovedovanju tudi grobost, je najverjetneje te slabe izkušnje blokiral v svojem spominu silno hitro. Pozabil je več kot očitno. Kar pa Najk morda ni. Morda ga še vedno spremljajo sence, ki ga tu in tam plašijo, mu nagajajo, da kdaj česa ne upa, ali pa ga vsaj ovirajo pri njegovem bivanju skozi dan. No, jaz upam trditi, da je sicer sproščen, mlad in ljubi kuža, ko pa je trenutek, ko mu kaj ne gre ravno po godu, je morda zaradi česa okaran, pa tako nazorno pokaže, da je bil doma tam drugje, kar za sabo vleče kufre umazane prtljage, ki jo bo morda enkrat le odložil. Prav v klopčič se zvije, ubogo dete, ko zasliši mojo jezo in potem vsa moja vzgojna prizadevanja v trenutku pojenjajo, se prav zazrem sama vase in mi postane neznansko hudo.
A kar pride, tudi mine in Najk je spet srečen in le hudo strokovno oko bi morda opazilo, da je kuža s kruto preteklostjo in morda še kje globoko v sebi celi rane, ki jih ne vidimo in je znova brezkrben predstavnik svoje vrste.
Moj je! In jaz sem nadvse njegova! _________________ MyBluePen&Najk
Zjutraj, kmalu po zajtrku, sem malce pretegnil noge, ušel "v svet" in s tem blazno razkajfal tastare. So me samo na daleč lahko opazovali...
Je vpila za malo, pa "neee Najk" in "naaa, naaa, leeej ka mam...", "pridiii, gremooo".....dejte, no dejte, kam bomo kaj šli... domov, pa ne levo, ane, pa ne desno...pa sem se še malo okoli razgledal. Sonce je vroče sijalo in "vodeeee, vodeeee" me je prignalo nazaj domov:)
Po krajšem počitku, sva s Penom pomagala pokositi trato okoli hiše in nekako ni bilo ravno prave hvaležnosti. So menili, da lahko sami in celo bolje, pa sva se vrgla v igro za eno raztrgano žvako. Tamal je pravi terminator, 12,6 kg, pa kot tank.... pa je šla:(
...in potem se mi je še režal ... grrr
Potem je padla odločitev, da greva s taveliko na en solo izlet, kjer
sem spoznal dve novi dekleti, Neko in Eboni, če smo bolj natančni in sta...čisto črna in neskončno lepo bela. Pravi dami!
Je moja rekla, da je bila do sedaj prepričana, da ima doma črnuhca, pa se je krepko motila:)
Ampak, tale Boni...hmm...ko mi je mal všeč, ane:). Igrala sva se!
...in sopihala od utrujenosti
Malce smo se tudi pocrkljali.
A vse lepo se tudi kdaj konča in odpeljala sva se domov, kjer sem silno hitro padel dol in tudi Pen ni bil nič manj utrujen.
26. 09. 2009 je bila tista sobota, ko so me pripeljali domov. Moj čiiiisto novi dom, ki nudi zavetje in strah pred vsem, kar se je dogajalo prej, ko doma še nisem imel, je spuhtel, kot mala snežinka na soncu.
Danes je 26. 09. 2010, to pot nedelja in dom imam natančno eno leto. Zdaj sem srečen, miren, nagajiv, sem zdrav, vesel in spoštovan. Imam svoje ljudi in imam jih rad!
To sem jaz, še v zavetišču in takrat mi je bilo ime Keiko.
in to sem jaz, doma , in ime so mi dali Najk
spoznal sem družinske člane, red in vsaj malo discipline:)
sklenil prijateljstva za večno
ugotovil, da je življenje lahko tudi lepo
....in danes sem imel zabavo .....MOJ 1. LETO DOMAAAAAAA!!!
Moja je danes s solzami v očeh rekla...PUSTIL SI SLEDI V MOJEM SRCU!
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas Pojdi na stran Prejšnja1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8Naslednja
Stran 7 od 8
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Prijava
Še veliko skupnih užitkov!